Lausannska zaveza

Evangelijska Cerkev in Lausannska zaveza [1]

Dr. sc. Th. Daniel Brkič

IPSI GLORIA IN ECCLESIA. AMEN.
Njemu slava v Cerkvi. Amen. (Efežanom 3,21)

Mir in dobro! Pax et bonum!

Lausannska zaveza je dokument, ki za Evangelijsko Cerkev predstavlja smernice v izvrševanju svetovnega evangelizacijsko – pastoralnega poslanstva, družbene angažiranosti Cerkve in njeno ekumensko naravnanost.

Zakaj je omenjena zaveza tako pomembna? Zato, ker danes krščanstvo ni več nekaj samoumevnega, ampak ima na duhovni tržnici močno konkurenco, saj ni edina ponudba. Poleg tega sekularna družba postavlja vrednote na isto raven in jih relativizira. Tako je postal krščanski Bog znotraj laicističnih demokracij tudi na stari celini tujec v svojem svetu. Kjer pa ni prostora za Boga, ni prostora niti za človeka. Danes ne gre toliko za vprašanje o obstoju Boga, ampak ali je Bog človeku sploh še potreben in ali mu lahko pomaga.

Teolog Ciril Sorč dobro razmišlja, ko pravi, da je postal svet spet podoben času ranega krščanstva, ko je bil v svetišču panteona prostor za vse bogove. Želja tedanjih oblasti je bila, da bi postavili tudi krščanskega Boga v družbo drugih bogov in bi s tem dosegli politični in socialni konsenz in mir. Danes se spet govori o integrirani sinkretistični religiji, o nekakšnem sožitju (uvoženih) bogov. Zgodnjemu krščanstvu so zamerili njegovo nespravljivost z drugimi religijami, današnji človek pa prav tako ne prenese besed: »V nikomer drugem, razen v Jezusu Kristusu, ni odrešenja …« (Apd 4,12) Kako biti znotraj demokratičnega sveta strpen, dobrohoten, dialoški in spoštljiv do drugače verujočih in mislečih, a kljub temu ostati zavezan krščanski resnici? Preživel bo namreč samo tisti program, ki bo v evangelizaciji sveta ponudil boljše upanje. Evangeliziral pa bo samo tisti, komur je evangelizacija strast; del življenja in vsakdana. Če je Jezus rekel, da bo svoje učence naredil za ribiče ljudi, je vprašanje, ali so tisti, ki niso ribiči ljudi, sploh njegovi učenci? Cerkev, ki ima Jezusa Kristusa za središče oznanjevanja, ne more biti tiho. Takšna Cerkev dá na trnek za vabo svoje srce.

Kristus je zaupal Cerkvi največjo nalogo – evangelizacijo sveta. Zapoved velikega poslanstva je zapisana v vseh štirih evangelijih (Mt 28,18-20; Mr 16,15-16; Lk 24,46-49; J 20,21-22) in v Apostolskih delih (Apd 1,8). Sveto pismo trdi, da je sam Bog glavni evangelist, kajti evangelizacija ni mogoča brez Božjega Duha. Evangelizacija je v Božjem srcu. Na začetku Svetega pisma beremo, kako je Bog ustvaril svet, vanj postavil človeka kot krono stvarstva, in mu rekel: »Množite se in napolnite zemljo …« (1 Mz 1,28) Bog je Bog multiplikacije, množenja. Ta Stvarnikova želja se izkaže tudi pri evangelizaciji sveta: »Pojdite po vsem svetu in naredite vse ljudi za učence …« Drugače rečeno: Kristjani, množite se!

Evangelizacija ni zamisel Cerkve, ampak je Božja ideja. Je Božji postulat. Krščanski Bog je Bog iniciative, ker prihaja k nam in se želi razodeti vsakemu, ki se odzove. Nikogar ne ogroža, niti ne prisiljuje, ampak ga le nagovarja s svojo radikalno novostjo. Vera zaradi tega ni nekaj obveznega, ampak je vedno stvar individualne svobodne izbire in volje. Vendar kako danes vero predstavljati in jo razširjati? V današnji razkristjanjeni, nezainteresirani in apatični zahodni družbi mora na obrazu Cerkve legitimno odsevati Kristusova svetloba, da bi bila evangelizacija priobčljiva, vera pa razumljiva, čeprav ni v vsem razložljiva.

Vsepovsod doživljamo tragično krizo avtoritete, ki ima številne negativne simptome. Postali smo družba hitrih in globokih sprememb, družba materializma in hedonizma. Mnogi kristjani živijo kot da Kristus ne bi obstajal, mnoge Cerkve pa vodijo ljudi od Kristusa, namesto da bi vodile ljudi h Kristusu. Danes zmorejo Cerkve narediti Boga tako »majhnega«, da ljudje nočejo imeti takšnega Boga, ob vsem tem pa so s svojim ravnanjem še v pohujšanje. Vse to kliče Cerkev po novi evangelizaciji in katehezi. Ecclesia Semper Reformanda!

Vse bolj se izkazuje, posebno še znotraj tradicionalnih Cerkva, potreba po osebni veri, za razliko od zakramentalne, t. i. »papirnate« vere, sprejete pri krstu dojenčka. Zato, da Cerkev ne bi postajala muzejska, je nujno potreben katehumenat in krščanska vzgoja odraslih ter reevangelizacija vseh, ki so od Cerkve oddaljeni (marginalni). Namesto katekizma pa potrebujemo poglobljeno branje in preučevanje Božje besede. Nujno se je treba vrniti k Svetemu pismu, Ad fontes. Potrebna je občestvenost (skupnost verujočih) in povezanost med vsemi kristjani. Verovati pomeni pridružiti se skupnosti, občestvu, gr. ekklesía, heb. qahál. (Apd 2,41) Cerkev je Božji zakrament v Kristusu, znamenje edinosti vsega človeštva z Bogom in med sabo, ki ga kot občestvo Cerkve sklicuje in zbira Božja beseda. V Cerkvi vsi dajemo in vsi prejemamo. Cerkev je občestvo vere in občestvo vernih, ki se nanaša na Jezusa Kristusa. (Heinrich Fries) Prva Cerkev je pri iniciaciji v krščanstvo pri krstu krščenca vprašala: »Kaj želiš od Cerkve?« Odgovor je bil, da želi »vero«, ne pa »krsta«, kot bi pričakovali. Kristjani nismo ljudje religije (obredov), ampak ljudje vere (življenja).

Kako pa vera raste? Vera je iz poslušanja, tako kot je filozofija iz razmišljanja. Evangelizacija ima torej prednost, kajti Božja beseda ima prednost pred mislijo (razumom). Po tem se vera strukturalno razlikuje od filozofije, hkrati pa vera ni nekaj antiintelektualnega. Evangelizacija tudi ni dejanje dolžnosti, ampak je dejanje ljubezni.

Današnje evangelijsko (binkoštno) gibanje je tako pred novimi izzivi. Staro resnico mora povedati na nov način. Gibanje šteje okoli 680 milijonov pripadnikov, organizirana Cerkev pa okoli 490 milijonov vernikov. Danes je druga največja krščanska in največja protestantska Cerkev na svetu, ki trenutno pokriva okoli 8,25 % svetovnega prebivalstva in 25 % vseh krščanskih Cerkva.[2]

Evangelijska Cerkev ima znotraj protestantizma kot Cerkev reformacijske dediščine na Slovenskem svoje korenine v luteranstvu; Primož Trubar ji zato predstavlja zgodovinski in cerkveno formalni okvir ter bistveni del njene identitete.

Evangelijska Cerkev je dinamična krščanska Cerkev, po teologiji protestantska, po tradiciji reformirana, po cerkveni hierarhiji (strukturi) pa prezbiterijska. Poslanstvo Cerkve je oznanjevanje evangelija (gr. »euangélion«; dobra, vesela novice) o odrešenju v Jezusu Kristusu. Bog svetu sporoča veselo novico o odrešenju po Jezusu Kristusu, učlovečenem Božjem Sinu. Vsebina evangelizacije je Kristus sam, saj je prava evangelizacija le, če oznanjamo osebo Jezusa Kristusa. Ni krščanstva brez Jezusa Kristusa in ni krščanstva brez moči veselega oznanila evangelija. Brez tega postane ideologija. Brez pravih teoloških temeljev pa ni ustrezne evangelizacije, niti pastorale, kajti kdor pravilno ne pozna živega in resničnega Boga, tudi človeka ne pozna.

Poslanstvo Cerkve je tudi njena družbena angažiranost, kajti kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani. Vsakomur, ki hoče pravilno razumeti poslanstvo današnje Cerkve, priporočam, da prej prebere Pismo Diognetu,[3] saj nam boljšega programa ne more pri vsej vnemi podati noben (sodobni) pastoralni delavec. (C. Sorč)

Ker so verska načela vedno starejša od organizirane cerkvene oblike, ima Evangelijska Cerkev svoje korenine tudi v prejšnjih verskih gibanjih, posebno v metodistični prenovi anglikanske Cerkve ter češke Cerkve bratov z delovanjem njihovega misijonarja Antona Chráske na tedanjem Slovenskem (1896-1922). Ker so vsa ta verska gibanja delovala znotraj okvirjev univerzalnosti (katoliškosti) Cerkve, pripada Evangelijski (binkoštni) Cerkvi tudi sukcesija (zaporedno, zapovrstno nasledstvo).[4]

Lausannska zaveza je redefinirala tudi ekleziologijo[5] evangelijskih Cerkva, saj največji problem današnjega sveta ni svet, ampak Cerkev. Tako se je evangelijska teologija v celoti odpovedala ekskluzivistični fundamentalni, pa tudi liberalni teologiji, s tem pa tudi t. i. »biblistiki« in se obrnila k biblicistiki. Elitistična mentaliteta je postala stvar preteklosti, evangelijske Cerkve pa so se iz svojih enklav vrnile k cerkvenosti in k občestvenosti. Ker je Cerkev »ena«, je torej tudi »moja«, saj vernik veruje v Cerkvi in skupaj s Cerkvijo (Haec est cathiolicae Ecclesiae fides). Lausannska zaveza je preusmerila prozelitizem v novo evangelizacijo, čigar dosežek je dokument med evangelijskimi Cerkvami in rimskokatoliško Cerkvijo pod imenom »Evangelical and Catholics Together, The Christian Mission in the Third Millenium«, ki je bil l. 1994 podpisan v ZDA. Ta dokument je zbližal in utrdil ekumensko sodelovanje obeh Cerkva, čeprav se je sodobno ekumensko gibanje začelo znotraj protestantskih Cerkva (1910, Edinburg, Škotska). Vsebina tega dokumenta ne govori toliko o dogmatiki, ampak o skupnem evangelizacijskem in etičnem poslanstvu Cerkve ter o družbeni angažiranosti Cerkve v 3. tisočletju. Podpisani dokument Cerkve ne uniformira, niti je ne priviligira, ampak jo redefinira. Tak konsenz z rimskokatoliško Cerkvijo je dosti lažji po 2. vatikanskem koncilu, ki je za rimskokatoliško Cerkev nekakšna »zapoznela reformacija«. Res pa je, da so se svojemu t. i. načelu »Cerkvice v Cerkvi« (ecclesiola in ecclesiae) odpovedale tudi (nekatere) evangelijske Cerkve z vzpostavljanjem cerkvene hierarhije. Tipičen zgodovinski primer so pietisti, ki so dolgo časa delovali znotraj (državne) luteranske Cerkve, in metodisti (John Wesley), ki so sprva delovali znotraj (državne) anglikanske Cerkve. Ena in druga smer se je kasneje z vsemi reformacijskimi načeli zlila v evangelijsko (evangelikalno) teologijo.

Današnja Evangelijska Cerkev v Republiki Sloveniji, ki ima podpisan državni sporazum z Vlado Republike Slovenije, je kot Cerkev hierarhično in strukturalno organizirana in je prerasla gibanje (evangelical movement). Kot takšna je cerkvenostno naravnana, čeprav ji včasih tudi spodleti, njena teologija pa zahteva znanstvene kriterije in je komplementarna. Svetega pisma (več) ne razlaga frakcijsko, subjektivno, nekritično in nestrokovno. Kot Cerkev se javno distanciramo od vseh frakcij, paracerkvenih gibanj, »evangelija prosperitete«, fundamentalizma (npr. kreacionizem …) in deviantnega karizmatičnega kaosa, ki je odraz današnje duhovne sociološko – psihološke krize človeštva. Zavedamo se, da so bili takšni pojavi prisotni skozi vso cerkveno zgodovino, vključujoč zgodnji montanizem ali pa t. i. ljudsko pobožnost (videnja, izkustva, čustva, doživetja, zamaknjenost, prividi, prisluhi, prerokbe, neobičajno vedenje …) Zavedamo se tudi, da je Republika Slovenija znotraj Evropske unije demokratična in odprta dežela, zato smo nemočni glede vnosa naukov, ki niso avtohtoni in s svojo subkulturo ne sodijo v kulturo našega človeka. Ob vsem tem pa naglašam, da kot Cerkev visoko spoštujemo svobodno opredelitev posameznika in demokracijo.

Ker ima Evangelijska Cerkev Lausannsko zavezo za obvezujočo, se odpovedujemo in nasprotujemo vsakemu fundamentalističnemu[6] branju Svetega pisma in izhajamo iz načela, da je treba Sveto pismo, ki je v izvirni obliki navdihnjena (gr. theopneustos) resnična Božja Beseda,[7] brati in interpretirati po strokovnih eksegetsko – hermeneutičnih načelih, zgodovinsko kritično, v kontekstu, ne pa dobesedno. S tem zavračamo neznanstveno subjektivno razlago Svetega pisma in se odpovedujemo elitizmu, ekskluzivnosti, sektaštvu, antidialoškosti, fanatičnim nadčutnim pojavom in apokaliptičnemu strahovanju ljudi, predvsem pa učenju, da smo edinozveličavna Cerkev. Evangelijska Cerkev se zaveda nevarnosti konverzijskih[8] in introverzijskih[9] ločin, zato ob znanih reformacijskih načelih[10] priznavamo prvih sedem koncilov, cerkveno dediščino patristike in univerzalnost (katoliškost) Cerkve.

Kot takšna je naša Cerkev z Lausannsko zavezo v prvi vrsti zaprisežena novi evangelizaciji sveta in je ekumensko odprta. Je članica svetovne Assemblies of God, World Evangelical Fellowship, Pentecostal European Fellowship, članica Conference of European Churches, ekumenskega sveta Cerkva, mednarodnega svetopisemskega društva Gedeon, Svetopisemske družbe Slovenije in Sveta krščanskih Cerkva Slovenije.

Ecce nunc tempus acceptabile, ecce nunc dies salutis.

Zdaj je milostni čas, zdaj je dan rešitve. (2 Kor 6,2)

+ + +

LAUSANNSKA ZAVEZA

PREAMBULA LAUSANNSKE ZAVEZE

Mi, pripadniki Cerkve Jezusa Kristusa, iz več kot 150 narodov, udeleženci Mednarodnega kongresa za evangelizacijo sveta v Lausanni, se zahvaljujemo Bogu za dar odrešenja in se veselimo občestva z njim in enega z drugim, v čigar občestvo nas je poklical. Globoko v sebi smo ganjeni nad vsem, kar Bog dela v teh časih, in spodbujeni h kesanju zaradi lastnih padcev ter izzvani zaradi nedokončanega poslanstva evangelizacije. Verujemo, da je evangelij veselo oznanilo, ki je namenjeno celemu svetu, zato smo odločni smo v tem, da to oznanilo po Božji milosti in podložnosti Kristusovi zapovedi razglasimo vsemu svetu ter vse narode naredimo za njegove učence. Zato želimo potrditi svojo vero in svojo odločenost z razglasitvijo te zaveze.

1. BOŽJI NAMEN

Izpovedujemo svojo vero v enega in večnega Boga, stvarnika in Gospodarja sveta, Očeta, Sina in Svetega Duha, ki upravlja z vsem po sklepu svoje volje. On je iz sveta poklical svoje ljudstvo in ga poslal nazaj v svet kot svoje služabnike in priče v širjenju njegovega kraljestva in izgradnje Kristusovega telesa, poveličujoč njegovo ime. Z obžalovanjem in s sramom priznavamo, da smo pogosto oporekali in se odpovedali temu klicu in nismo izpolnili svojega poslanstva, prilagajoč se ali pa izmikajoč se temu svetu. Veselimo pa se, da je v nas vseeno ostala zavest o dragocenosti evangelija tudi takrat, ko smo bili vodeni z zemeljskimi spodbudami. Naša naloga je, da bo bogastvo evangelija prepoznano v moči Svetega Duha, ki nas s prenovo posvečuje.

(Iz 40,28; Mt 28,19; Ef 1,11; Apd 15,14; Jn 17,6.18; Ef 4,12; 1 Kor 5,10; Rim 12,2; 2 Kor 4,7)

2. AVTORITETA IN MOČ SVETEGA PISMA

Izpovedujemo božansko navdihnjenost, resničnost in avtoriteto Svetega pisma Stare in Nove zaveze v celotnosti kot ene in edine razodete in zapisane Božje besede, brez napak[11] v vsem, kar trdi kot edino nezmotljivo pot vere in življenja. Verujemo v moč Božje besede glede izpolnitve Božjega načrta odrešenja. Sporočilo Biblije je namenjeno vsemu človeštvu. Božje razodetje v Kristusu in v Svetem pismu je nespremenljivo. Po njej Sveti Duh govori tudi danes. Ona razsvetljuje um ljudi v vsaki kulturi, da bi s svojimi očmi prišli do Božje resnice in bi razodeli celi[12] Cerkvi celokupno Božjo modrost.

(2 Tim 3,16; 2 Pet 1,21; Jn 10,35; Iz 55,11; 1 Kor 1,21; Rim 1,16; Mt 5,17-18; Jud 3; Ef 1,17-18; 3,10.18)

3. KRISTUSOVA EDINSTVENOST IN UNIVERZALNOST

Izpovedujemo samo enega Odrešenika in samo en evangelij, čeprav prepoznavamo raznolikost evangelijskih pristopov. Verujemo, da imajo vsi ljudje neko obliko spoznanja o Bogu po Božjem razodetju v naravi. Vendar smo prepričani, da to spoznanje ni dovolj za odrešenje, ker človek s svojo krivičnostjo resnico zanika. Prav tako zavračamo prepričanje in vse predpostavke, ker je to nasprotno Kristusu in evangeliju, da Kristus govori v enaki meri skozi vse religije in ideologije. Jezus Kristus je edini Bogočlovek, ki je dal samega sebe za odkup grešnega človeka in je edini posrednik med Bogom in človekom. Ni drugega imena po katerem bi se lahko rešili. Vsi ljudje so zaradi greha na poti v pogubo, vendar Bog ljubi vsakega posameznika in ne želi, da bi se kdor koli pogubil, temveč da bi se vsi spreobrnili in rešili. Tisti, ki zavračajo Kristusa, zavračajo veselje odrešenja in sami sebe obsojajo na večno ločitev od Boga. S tem, ko razglašamo Kristusa kot Odrešenika sveta, ne pomeni, da trdimo, da so vsi ljudje samodejno in dokončno odrešeni, še manj, da vse religije omogočajo odrešenje. Nasprotno, oznanjevanje Kristusa pomeni oznanjevanje Božje ljubezni grešnemu svetu in povabilo vsem, da se spreobrnejo in se osebno z vso srčno iskrenostjo predajo v kesanju in veri Kristusu. Jezus Kristus je nad vsakim drugim imenom, zato s hrepenenjem pričakujemo dan, ko se bo pred njim pripognilo vsako koleno in ko bo vsak jezik izpovedal, da je Kristus Gospod.

(Gal 1,6-9; Rim 1,18-32; 1 Tim 2,5-6; Apd 4,12; Jn 3,16-19; 2 Pet 3,9; 2 Tes 1,7-9; Jn 4,42; Mt 11,28; Ef 1,20-21; Flp 2,9-11)

4. BISTVO EVANGELIZACIJE

Evangelizirati pomeni oznanjevati veselo novico o tem, da je Jezus Kristus umrl za naše grehe, da je vstal od mrtvih, kakor je v Pismih, ter da kot Kralj in Gospod ponuja odpuščanje grehov in dar Duha osvoboditelja vsem, ki se kesajo in verujejo. Krščanska prisotnost v svetu je za evangelizacijo neizogibna nujnost, tako kot je nujna taka oblika dialoga, ki s pozornim poslušanjem omogoča razumevanje in doseže zaželeno stvarnost. Bistvo evangelizacije je v prvi vrsti oznanjevanje zgodovinskega in svetopisemskega Kristusa Odrešenika in Gospoda, z namenom spodbujanja ljudi, naj osebno pridejo k njemu in se po njem spravijo z Bogom. V razglašanju evangelijskega povabila ljudem nimamo svobode zatajiti cene učeništva. Jezus tudi danes zahteva, da se vsi, ki mu hočejo slediti, odpovejo samim sebi, vzamejo svoj križ in se poistovetijo z njim v novi skupnosti. Rezultat evangelizacije vključuje poslušnost Kristusu, vključitev v njegovo Cerkev in odgovorno služenje v svetu.

(1 Kor 15,3-4; Apd 2,32-39; Jn 20,21; 1 Kor 1,23; 2 Kor 4,5; 5,11-20; Lk 14,25-33; Mr 8,34; Apd 2,40.47; Mr 10,43-45)

5. KRŠČANSKA DRUŽBENA ODGOVORNOST

Verujemo, da je Bog stvarnik in sodnik vseh ljudi. Zato smo dolžni razširjati njegovo zavzetost za pravičnost in spravo cele človeške družbe ter osvoboditve človeka od vsake vrste zatiranja. Glede na to, da je ves človeški rod ustvarjen po Božji podobi, ima vsak posameznik, ne glede na raso, religijo, barvo kože, kulturo, stan, spol ali starost prirojeno dostojanstvo in nedotakljivost, zaradi katerega si zasluži spoštovanje in ne sme biti izkoriščan. Zato izražamo globoko kesanje zaradi lastne nemarnosti, ker smo menili, da so evangelizacija in družbena vprašanja med seboj izključujoča. Čeprav sprava med ljudmi istočasno ne vključuje tudi sprave z Bogom, tako kot družbena aktivnost ni istovetna z evangelizacijo, niti je politična osvoboditev enaka odrešenju, vseeno trdimo, da je evangelizacija in družbeno-politična angažiranost del naše celokupne krščanske dolžnosti, ker je oboje izraz doktrine o Bogu in človeku, poslušnosti do Kristusa in ljubezni do sočloveka. Evangelijsko oznanilo tako vsebuje obsodbo vsake oblike odtujitve, zatiranja in diskriminacije. Zato se ne smemo bati javnega razkrivanja in obsojanja zla in nepravičnosti, kjer koli se pojavljata. S sprejetjem Kristusa smo znova rojeni v novo življenje, s tem pa vključeni v merila, red in vrednote njegovega kraljestva, zato nismo zgolj dolžni na pravičnost kazati, ampak sredi krivičnega sveta pravičnost in mir tudi promovirati. Vera, ki jo izpovedujemo, nas preobraža, da smo v celoti osebno in družbeno odgovorni. Takšna vera pa nas tudi zavezuje, saj je vera brez del mrtva.

(Apd 17,26.31; 1 Mz 18,25; Iz 1,17; Ps 45,8; 1 Mz 1,26-27; Jak 3:9; 3 Mz 19,18; Lk 6,27.35; Jak 2:14-26; Jn 3,3.5; Mt 5,20; 6,33; 2 Kor 3,18; Jak 2,20)

6. CERKEV IN EVANGELIZACIJA

Izjavljamo, da Kristus pošilja svoje odkupljeno ljudstvo v svet, kakor je Oče poslal Sina, to pa zahteva globoko in predano posvečenje. Zato moramo izstopiti iz svojega cerkvenega geta in prežeti nekrščansko družbo. V poslanstvu Cerkve zavzema evangelizacija prvo mesto. Pri evangelizaciji sveta mora celokupna Cerkev prinesti vsemu svetu popolni evangelij. Cerkev je v središču Božjega načrta in je kot Božje sredstvo določena za širjenje Evangelija. Cerkev, ki pridiga križ, mora biti tudi sama zaznamovana s križem. Ona postaja kamen spotike, ko v evangelizaciji zataji in izda resnico Evangelija in ji primanjkuje žive vere v Boga, avtentične ljubezni do bližnjega in poštenosti v njenih dejavnostih, vključujoč promocijo in finance. Cerkev je predvsem občestvo Božjih ljudi, ne pa institucija, zato se ne sme poistovetiti z nobenim družbeno-političnim sistemom, niti s človeško ideologijo.

(Jn 17,18; Mt 28,19-20; Apd 1,8; 20,27; Ef 1,9-10; 3,9-11; Gal 6,14.17; 2 Kor 6,3-4; 2 Tim 2,19-21; Flp 1,27)

7. SODELOVANJE PRI EVANGELIZACIJI

Izjavljamo, da je vidna edinost Cerkve v resnici Božja volja. Evangelizacija nas poziva v edinost, ker edinost krepi naše pričevanje, naša razdeljenost pa spodkopava evangeljsko sporočilo sprave. Opažamo, da nekatere organizirane oblike, čeprav gre za združene, ne prispevajo k pospeševanju boljše evangelizacije. Zato moramo biti vsi, ki imamo isto biblično vero, združeni v skupnosti, delu in pričevanju. Priznavamo, da je bilo naše pričevanje pogosto zasenčeno zaradi grešnega individualizma in nepotrebnega podvajanja. Obljubljamo, da bomo poskušali doseči globljo edinost v resnici, slavljenju, svetosti in poslanstvu.

Spodbujamo razvoj regionalnega in funkcionalnega sodelovanja zaradi pospešenega poslanstva (promocije) Cerkve s pomočjo strateškega načrtovanja, medsebojnega spodbujanja in izmenjave sredstev in izkušenj.

(Jn 17,21.23; Ef 4,3-4; Jn 13,35; Flp 1,27; Jn 17,11-23)

8. PARTNERSTVO CERKVA PRI EVANGELIZACIJI

Veselimo se bujenja novega obdobja misijonarskega prizadevanja. Vodilna vloga zahodnega misijonarskega dela hitro izginja. Bog postavlja sredi mlajših Cerkva nova in močna sredstva za evangelizacijo sveta, s čimer se kaže, da je odgovornost za oznanjevanje naloga celotnega Kristusovega telesa. Zato bi morale vse Cerkve spraševati Boga in sebe, kaj morajo storiti, da podelijo evangelij na svojem območju ter da pošljejo misijonarje v druge dele sveta. Vedno znova bi se morali zavzemati za evangelizacijo in ocenjevati svojo misijonarsko odgovornost in vlogo. Tako se bo razvilo partnerstvo med Cerkvami in bo vidna vsesplošna[13] narava Cerkve. Zato se zahvaljujemo Bogu za institucije, ki prevajajo Sveto pismo, se ukvarjajo s teološkim izobraževanjem, sredstvi javnega sporočanje, krščansko literaturo, z evangelizacijo, ki delajo v misijonih, obnavljajo cerkve in delujejo na drugih specifičnih področjih. Tudi te institucije bi morale stalno preverjati svoje delovanje in učinkovitost kot del misije celokupne Cerkve.

(Rim 1,8; Flp 1,5; 4,15; Apd 13,1-3, 1 Tes 1,6-8)

9. NUJNOST EVANGELIZACIJE

Več kot 2,6 milijarde ljudi[14] še ni evangeliziranih, kar je več kot dve tretjini vsega človeštva. Sram nas je, da je toliko ljudi zanemarjenih; ta očitek še vedno velja za nas in za celotno Cerkev. Sedaj pa v mnogih predelih sveta ljudje sprejemajo Gospoda Jezusa Kristusa kot še nikoli prej. Prepričani smo, da je to čas, ko morajo Cerkve in cerkvene organizacije goreče moliti za odrešenje tistih, ki še niso slišali evangelija ter se lotiti novih podvigov v načrtovanju evangelizacije. Včasih bo morda potrebno zmanjšanje števila tujih misijonarjev in količine denarja v državi, kjer poteka oznanjevanje evangelija, da se nacionalne Cerkve lažje naučijo, kako se zanesti nase ter da se s tem sprostijo finančna sredstva za območja, kjer evangelij še ni bil oznanjen. Misijonarji bi morali biti prisotni na vseh šestih celinah sveta in tam ponižno služiti. Končni cilj, ki ga želimo doseči z vsemi razpoložljivimi sredstvi ter v najkrajšem možnem času je, da bi imela vsaka oseba možnost slišati, razumeti ter sprejeti evangelij. Tega cilja ne bomo mogli doseči brez požrtvovanja. Vsi smo pretreseni zaradi revščine, v kateri živi na milijone ljudi, ter ogorčeni nad nepravičnostjo, ki jo povzroča. Tisti, ki živimo v ugodnejših finančnih okoliščinah, prevzemamo dolžnost, da bi z večjo darežljivostjo pomagali v humanitarnih in evangelizacijskih prizadevanjih.

(Jn 9,4; Mt 9,35-38; Rim 9,1-3; 1 Kor 9,19-23; Mr 16,15; Iz 58,6-7; Jak 1,27; 2,1-9; Mt 25,31-46; Apd 2,44-45; 4,34-35)

10. EVANGELIZACIJA IN KULTURA

Razvoj strategije za evangelizacijo sveta zahteva uporabo novih in domiselnih metod. Z Božjo pomočjo bo prišlo do porasta števila Cerkva, ki so globoko ukoreninjene v Kristusu ter tesno povezane s svojo kulturo. Kulturo moramo vedno preskušati in soditi s pomočjo Svetega pisma. Ker je človek Božja stvaritev, so oblike človekove kulture bogate v lepoti in dobroti. Ker pa se je človek ločil od Boga, je njegova kultura okužena z grehom, nekatere njene oblike pa so celo plod demonskih vplivov. Evangelij ne postavlja ene kulture nad drugo, temveč ocenjuje vse kulture v skladu s svojimi kriteriji resnice in pravičnosti, poudarjajoč absolutne moralne vrednote kot temelj vsake kulture. Misijonarji so pogosto skupaj z evangelijem vnašali tudi svojo kulturo, tako so se Cerkve podrejale uvoženi kulturi, namesto Svetemu pismu. Oznanjevalci Kristusovega Evangelija se morajo temu ponižno odreči, razen svoje verodostojnosti, da bi lahko postali služabniki, medtem ko morajo Cerkve preobražati in bogatiti vsako kulturo, Bogu v slavo.

(Mr 7,8-9 in 13; 1 Mz 4,21-22; 1 Kor 9,19-23; Flp 2,5-7; 2 Kor 4,5)

11. VZGOJA IN VODSTVO

Priznamo, da smo včasih želeli doseči mnogo številčno rast Cerkve v škodo njene globine, s čimer smo se z evangelizacijo oddaljili od izvirne moči krščanstva. Priznamo, da je naše misijonarsko delo včasih zatajilo in odpovedalo v usposabljanju in spodbujanju domačih voditeljev pri prevzemanju odgovornosti, ki jim pripada. Zastopamo idejo, da se vsaka Cerkev čim prej osamosvoji, ukorenini in dobi svoje voditelje, ki bodo kazali njim pristen način krščanskega vodstva, ne s prevlado, ampak s služenjem. Zavedamo se, da so velike potrebe po izboljšanju teološke izobrazbe, še zlasti cerkvenih voditeljev. Vsak narod, vsaka dežela in kultura bi morala imeti učinkovit program za usposabljanje pastorjev in laikov na področju cerkvenega nauka[15], učeništva, evangelizacije, dušebrižništva[16] in služenja. Takšni programi se ne bi smeli naslanjati na stereotipno metodologijo, temveč bi jih morali razvijati na podlagi domačih ustvarjalnih pobud v skladu s svetopisemskimi predlogi.

(Kol 1, 27-28; Apd 14,23; Tit 1,5.9; Mr 10,42-45; Ef 4,11-12)

12. DUHOVNI SPOPAD

Verujemo, da smo vključeni v stalni duhovni spopad z vladarstvi in oblastmi zla, ki poskušajo z razdori razdreti Cerkev in preprečiti njeno nalogo evangelizacije sveta. Zavedamo se, da se moramo opremiti z Božjo bojno opremo ter se v tem boju bojevati z duhovnim orožjem, in sicer z resnico in molitvijo. Kajti delovanje sovražnika zasledimo ne le pri lažnih ideologijah zunaj Cerkve, temveč predvsem znotraj Cerkve, v obliki lažnih učiteljev, ki izkrivljajo Sveto pismo in postavljajo človeka na mesto Boga. Da zavarujemo svetopisemski Evangelij, moramo biti oprezni in razsodni. Priznavamo, da tudi mi sami nismo imuni na posvetne misli in dejanja in se tako predajamo posvetnosti.[17] Čeprav so raziskave o številčnosti in duhovni rasti Cerkve opravičljive in dragocene, jih včasih zanemarjamo. Včasih pa smo v želji, da zagotovimo in prikažemo čim večji odziv na Evangelij, pa četudi s pritiskom manipulacije na poslušalce, neopravičeno obremenjeni s statistiko in jo celo na nečasten način interpretiramo. Vse to je sad posvetnosti. Cerkev mora biti v svetu, vendar svet ne sme biti v Cerkvi.

(Ef 6,12; 2. Kor 4,3-4; Ef 6,11.13-18; 2 Kor 10,3-5; 1 Jn 2,18-26; 4,1-3; Gal 1,6-9; 2 Kor 2,17; 4,2; Jn 17,15)

13. SVOBODA IN PREGANJANJE

Vsaka od Boga dana oblast je dolžna zagotavljati pogoje za mir, pravico in svobodo, v katerih lahko Cerkev posluša Boga, služi Gospodu Jezusu Kristusu ter neovirano oznanja Evangelij. Zato molimo za voditelje držav in jih pozivamo, naj zagotavljajo svobodo misli in vesti ter svobodo veroizpovedi in promocijo religije, v skladu z Božjo voljo ter z določili Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Prav tako izražamo globoko zaskrbljenost za vse, ki so po krivici zaprti, še zlasti za tiste brate in sestre, ki trpijo zaradi svojega pričevanja o Gospodu Jezusu. Obljubljamo, da bomo molili in si prizadevali za njihovo svobodo. Hkrati pa se ne bomo prestrašili zaradi njihove usode. Z Božjo pomočjo se bomo tudi mi poskušali upreti krivici in ostati zvesti evangeliju, ne glede na to, koliko nas bo to stalo. Ne pozabljamo Jezusovih opozoril, ki pravijo, da je preganjanje neizogibno.

(1 Tim 1,1-4; Apd 4,19; Kol 3,24; Heb 13,1-3; Lk 4,18; Gal 5,11; 6,12; Mt 5,10-12; Jn 15,18-21)

14. MOČ SVETEGA DUHA

Verujemo v moč Svetega Duha. Oče je poslal svojega Duha, da pričuje o njegovem Sinu; brez njegovega pričevanja je naše pričevanje zaman. Med njegovo delo sodijo: prepričanje o grehu, vera v Kristusa, novo rojstvo in duhovna rast. Sveti Duh je misijonarski duh, zato se evangelizacija rojeva spontano, v Cerkvi, ki je napolnjeni z Duhom. Cerkev, ki ni misijonarsko usmerjena, sama sebi nasprotuje in ugaša Duha. Oznanjevanje evangelija po vsem svetu bo dejansko postalo mogoče le, ko Duh obnovi Cerkev v resnici, modrosti, veri, svetosti, ljubezni in moči. Zato pozivamo vse kristjane, naj molijo za takšno prisotnost suverenega Božjega Duha, da bi bili njegovi sadovi vidni v njegovem narodu in bi obogatili celotno Kristusovo telo. Šele takrat bo postala Cerkev koristno in uporabno orodje v Božjih rokah in vsa zemlja bo slišala njegov glas.

(1 Kor 2,4; Jn 15,26-27; 16,8-11; 1 Kor 12,3; Jn 3,6-8; 2 Kor 3,18; Jn 7,37-39; 1 Tes 5,19; Apd 1,8; Ps 85,4-7; 67,1-3; Gal 5,22-23; 1 Kor 12,4-31; Rim 12,3-8)

15. KRISTUSOV PONOVNI PRIHOD

Verujemo, da se bo Jezus Kristus vrnil osebno in vidno, v moči in slavi, da bi dovršil  odrešenje in sodbo. Ta obljuba njegovega prihoda nas še bolj spodbuja, da oznanjamo evangelij, saj se spominjamo njegovih besed, ki pravijo, da moramo oznaniti evangelij vsem narodom. Verujemo, da mora v vmesnem obdobju med Kristusovim vnebohodom in ponovnim prihodom Božje ljudstvo oznanjati Evangelij in s tem ne sme prenehati do njegove vrnitve. Prav tako se spominjamo njegovega opozorila, da se bodo pojavili lažni učitelji in lažni preroki, ki bodo delovali pod krinko Kristusovega imena kot predhodniki Antikrista. Zato zavračamo ošabne sanje, ki so plod človekovega ponosa, o utopični ustvaritvi popolne družbe na tem svetu. Kot kristjani zaupamo, da bo Bog vzpostavil svoje kraljestvo, zato s koprnenjem in z veseljem pričakujemo ta dan, nova nebesa in novo zemljo, kjer bo prebivala pravičnost in kjer bo Bog večno kraljeval. Do tedaj pa se posvečamo služenju Kristusu in ljudem ter se z veseljem podrejamo njegovi oblasti, vse do konca življenja.

(Mr 14,62; Heb 9,28; Mr 13,10; Apd 1,8-11; Mt 28,20; Mr 13,21-23; Jn 2,18; 4,1-3; Lk 12,32; Raz 21,1-5; 2 Pet 3,13; Mt 28,18)

ZAKLJUČEK

Zato v luči naše vere, in ker smo se tako odločili, sklepamo to svečano zavezo z Bogom in med seboj, z namero, da skupno molimo, načrtujemo in sodelujemo pri evangelizaciji celega sveta. Vabimo tudi druge, naj se nam pri tem pridružijo. Naj nam Bog, sebi v slavo, milostno pomaga, da bi ostali tej naši zavezi zvesti. Amen, aleluja!

Mednarodni kongres za evangelizacijo sveta

Lausanne, Švica

Julij, 1974

[1] (Lausanne Covenant) zaveza, izjava, konvencija, deklaracija

Na Lausannskem kongresu iz leta 1974 v Lausanni v Švici je sodelovalo okoli 2700 delegatov evangelijskih Cerkva iz 150 – ih dežel sveta. Ta prvi mednarodni kongres za evangelizacijo sveta je za evangelijske Cerkve primerljiv z 2. vatikanskim koncilom rimskokatoliške Cerkve. Dokument ni evangelijski Credo, ampak zaveza o globalni evangelizaciji sveta, dana Bogu in ljudem. Kongresu je predsedoval največji svetovno znani evangelist dr. Billy Graham, dokument pa je pripravil in revidiral predsednik komisije, po vsem svetu znani vodja evangelijskega gibanja, teolog anglikanske Cerkve dr. John Stott (r. 21. 4. 1921).

John Stott pomaga razumeti modrost Evangelija ne le v akademskih teoloških krogih, kjer učene razprave končajo s prepiri, ampak predvsem na ulicah sveta. Zaradi takšnih zavez kot je Lausannska, pravi on, smo danes priča fenomenu, saj je danes kar 75 % svetovnega prebivalstva ne-zahodne kulture krščanske, zahodni svet pa žal postaja neopoganski, kar je nov apel k reevangelizaciji Evrope in severne Amerike. Stott trdi, da hoče Bog svojo Cerkev, ki odrašča v zrelosti, ne pa samo v številčnosti (Kol 1,28-29), zato svari pred nevarnostjo nezdravega in hitrega razmnoževanja Cerkve z ustanavljanjem novih krajevnih Cerkva. Zanj obstaja ena, sveta, apostolska in vesoljna (gr. katholikos) Cerkev, ki je Kristusovo telo, kateremu pripadajo vsi resnični verniki.

Leta 1989 je bila Lausannska zaveza nadgrajena v Manili na Filipinih pod imenom Manila manifest (Manila Manifesto). Letos jeseni (leta 2010) pa bo v Cape Townu (Afrika) tretji kongres, ki bo znova reafirmiral Lausanno iz leta 1974.

[2] Winifred Gallagher, Working on God, New York: Random Haouse, 1999, str. 31; John Drane, Kristjani skozi stoletja po vsem svetu, Koper: Ognjišče, 1996, str. 10, kjer navaja 410 milijonov binkoštnikov, kar potrjuje tudi David B. Barrett, eden najuglednejših nevtralnih strokovnjakov v znani oxfordski izdaji World Christian Encyclopedia.

[3] Napisano v 2. st. nekje v Grčiji ali Egiptu.

[4] Težava je nastopila z dokumentom papeža Benedikta XVI., da ima le katoliška (moralo bi pisati rimskokatoliška, opomba avtorja) Cerkev vse elemente Cerkve, ki jih je uvedel Kristus, in je zato edina Kristusova naslednica in edina Cerkev, pravoslavna pa le sestrska Cerkev, medtem ko protestantske Cerkve teh elementov nimajo (sukcesija, evharistija, oznanjevanje Božje Besede …).

Gre za dokument, ki ga je podpisal načelnik Kongregacije, kardinal William Cardinale Levada z dovoljenjem in na zahtevo papeža. Ta dokument je naletel na veliko polemiko in na neodobravanje celo znotraj vrst rimske Cerkve, saj je preveč generaliziran, čeprav gre za redefinicijo dokumenta 2. vatikanskega koncila, Lumen Gentium (l. 1963), ki naj bi bil s to izjavo šele zdaj, kot smatra Vatikan, »tolmačen v pravi luči«. Glede na to, se je smiselno vprašati, kaj je potem z ekumenizmom oziroma z dogmo o nezmotljivosti papeža?

Druge Cerkve so papeževo izjavo sprejele z neodobravanjem, Evangelijske (binkoštne) Cerkve pa ta izjava neposredno ne zadeva. Namreč anglikanska (episkopalna) Cerkev, ki se je l. 1534 ločila od rimske Cerkve – Henrik VIII. pa se je sam razglasil za poglavarja Cerkve – je v času preganjanja na skrivaj posvečevala duhovnike, da bi ohranjala sukcesijo, ker je bilo to v naravi rimske Cerkve. Znano je načelo rimske Cerkve, ki trdi, da je lahko posvetitev s strani škofov veljavna, tudi če ni dopustna, ker gre pri tem za namen. Binkoštništvo (pentekostalizem) kot protestantska smer evangelijske reformacije pa izhaja (predsvem) iz metodizma, ki je bilo gibanje duhovne prenove v anglikanski Cerkvi, kar pomeni, da ima potemtakem Evangelijska (binkoštna) Cerkev tudi uradno zgodovinsko sukcesijo.

Klasični protestanti so za razliko od anglikancev izdali t. i. dokument iz Wormsa (wormški edikt, dekret), v katerem so zapisali, da za podeljevanje evharistije in za pridiganje ni potrebno duhovniško posvečenje. S tem so se odpovedali tudi sukcesije. Obveljala je Luthrova interpretacija obhajanja Kristusovega telesa, za razliko od spremenjenja kruha in vina v Kristusovo telo in kri pri oltarnem zakramentu rimske Cerkve, transsubstanciacije. Luther je priznaval dejansko Kristusovo navzočnost, Calvin duhovno, Zwingli pa le simbolno (spominsko) dejanje. Evangelijska Cerkev transsubstanciacijo v takšni obliki zavrača, vendar se ni nikoli z nobenim ediktom odrekla sukcesije. Sicer pa so v zadnjem času celo znotraj kroga resnih rimskokatoliških teologov pomisleki o veljavnosti rimske sukcesije, posebno še zaradi obdobja treh papežev, ki so vladali hkrati.

Moj pomislek je, da če je z omenjeno izjavo papež izključil vse ostale kristjane in Cerkve iz Cerkve, kje je potem Božje usmiljenje? Poleg tega je papež zgolj poglavar rimske Cerkve in njegovi dekreti nimajo jurisdikcije in pristojnosti nad ostalimi Cerkvami in kristjani, zato ne more govoriti v njihovem imenu.  Če je rimska Cerkev edina Kristusova Cerkev, ostale pa ne, potem se je smiselno vprašati, ali je bil Kristus rimokatolik?

[5] Verjamemo v štiri lastnosti (označbe) krščanske Cerkve: Cerkev je ena, sveta, katoliška, apostolska. (gr. katholikos – nevidna vesoljna Cerkev, duhovna skupnost, celotna vseh verujočih po vsem svetu in v vseh časih, imenovana tudi Kristusovo telo (Ef 1,22-23) in Jagnjetova nevesta (Raz 21,9)

[6] Fundamentalna teologija je nastala kot obramba proti liberalni eksegezi, in sicer na ameriškem bibličnem kongresu v Niagari, država New York, leta 1895, kjer so se zbrali konservativni teologi.

[7] Živa Božja Beseda (Logos) ali Jezus Kristus, pisana Božja Beseda ali Sveto pismo (biblija), govorjena Božja Beseda ali pridige (homilije). (Druga helvetska veroizpoved) Biblija je Božja Beseda podana s človeškimi besedami. Kot takšna ima večno relevantnost, ker vsebuje razodetje Božje volje za svet in za vse človeštvo. Ker je podana s človeškim jezikom, jo je možno razumeti in tolmačiti.

[8] Konverzijske ločine se čutijo poslane in odgovorne spreobračati (prekrščevati) vse ljudi v svoje ločine kot edinozveličavne.

[9] Introverzijske ločine so usmerjene same vase, naglašajo protirazumnost, učijo perfekcionizem, legalizem, elitizem, čustveno pobožnost (negativni pietizem), svetopisemski legalizem in gibanja svetosti.

[10] Soli Deo gloria, Solus Christus, Sola Scriptura, Sola fide, Sola gratia, duhovništvo vseh verujočih (odprava delitve med kleriki in laiki).

[11] V izvirni obliki (ne v prevodih).

[12] Nerazdeljeni Cerkvi, ki je vesoljna.

[13] Univerzalna, katoliška

[14] Podatek iz leta 1974.

[15] dogmatike

[16] pastorale

[17] sekularizmu